Ko sem v prvi polovici devetdesetih let od bližje spoznala organiziranje madžarske kulture, so za mene slovaški Madžari pomenili takšno skupnost, od katerih se lahko učimo. Vrednote, ki so bile ustvarjene pod okriljem tiste skupnosti, so bile izredno pomembne, zato smo ostali Madžari, ki živimo v karpatskem bazenu, znali ceniti kulturne dosežke slovaških Madžarov. Številni odlični programi, vrhunski individualni dosežki, številni odlični strokovnjaki in posebni dogodki so me popolnoma prevzeli. Zavezanost pripadnosti, ki jo je človek doživel tam na kakšnem dogodku ali sestanku, je bilo navdušujoče.
Okrožne organizacije iz Dunajske Srede so predstavljale številne značilnosti in vrednosti, podobno kot Madžari, ki živijo vzdolž Mure. Po jugoslovanski krizi je bila naša majhna skupnost “lačna” madžarsko-madžarskih odnosov in smo hitro stkali zelo tesno sodelovanje s slovaškim madžarskim območjem. Ni naključje, da je v zadnjih treh desetletjih, kot plod dobrega sodelovanja, število skupnih programov preseglo tudi dvestotico. Na žalost se je v času covida tudi to okrhano, ob tem pa nas je zapustil tudi eden od nenadomestljivih organizatorjev madžarske kulture, László Huszár.
Po vsem tem smo bili zelo veseli, ko nas je Dénes Mikóczy, predsednik društva PRO MEGERE meščansko združenje, povabil na dogodek Julialis Pro Megere. V izjemnem okolju v galeriji Plauterjevega dvorca je bila odprta razstava László Nemes in je bil predstavljen njegov album, ki je izšel pred nekaj meseci. Publika se je zabavala ob glasbi skupine Kalandor in seveda ni manjkala niti tradicionalna domača hrana in pijača. Dobro je bilo ponovno biti med prijatelji, dobro se je bilo ponovno učiti od slovaških madžarov kako madžarske vrednote spoštovati in kulturo ohranjati. Hvala vam!
Kepe Kocon Lili
